Gruba – in memoriam

Rdečelas, trdoživ, trmast in poln energije. Takega sem te spoznal, ko si imel 12 let. Običajno se z leti človekove lastnosti spremenijo. Ampak ne pri tebi, tak si bil vseskozi. Takoj sva se ujela in v istem trenutku postala klubska, kasneje še reprezentančna cimra. Predvsem pa nerazdružljiva prijatelja. Trenerjem naju ni  bilo treba posebej spraševati, kdo bo s kom v sobi. Bil si pozabljiv in pozabljal si stvari povsod, kjer smo bili. Tudi smučke in velikokrat smo se razburjali, ker smo se s poti morali vrniti v hotel po tvoje stvari. Ampak pri tem se nisi dal motiti.

Takoj smo vedeli, da si pravi pohorski dečko, saj si znal stvari, ki jih mi mestni dečki enostavno nismo znali. In nič ti ni bilo težko narediti.

Zanimivo pri tebi mi je bilo to, da ti je bila smučarija obstranska stvar. Nasprotno  od mene, ki sem jo imel za sveto in edino. Ti pa nikoli nisi skrival, da je tvoja prva stvar kmetija doma. Res je, da si želel tako kot jaz zmagati na vsaki tekmi, vendar se s tem nikoli nisi obremenjeval. Ob koncu treningov in tekmovanj te je vedno vleklo domov na kmetijo pomagat očetu. Hitro sem spoznal, zakaj, saj sem se že na prvem obisku pri tebi zaljubil v vašo kmetijo in vse, kar je bilo povezano z njo. Mama Nada, največja dušica, kar sem jih spoznal, »večopravilna« oseba, ki lahko naenkrat skuha kosilo za deset ljudi, vmes naredi še štrudelj, nabere drva in uredi štalo. No, mogoče v drugem vrstnem redu. Ko sem že mislil, da bolj trmaste osebe od tebe ne poznam, je bil tu tvoj oče Drago, ki mu s trmo nisi segel do kolen. Vendar pa človek z ogromnim srcem, s surovo močjo, ki si jo začutil s stiskom roke, in še danes pri svojih zavidljivih letih naredi več kot deset mladih fantov. In pa sestre Andreja, Petra in Katja, ki so me vzele za svojega brata.

Nikoli ne bom pozabil, ko sva kot pokavca pasla krave, ki so nama seveda po kakšni uri ušle. Kar nekaj časa sva jih iskala po gozdu in meni se je prvemu nasmehnila sreča, ko sem eno našel. Zadrl sem se: »Grubaaa, mam jih!« Prišel si do mene, me z nasmehom potrepljal po rami in rekel: »Ja, to je ena od zadnjih. Morava prit pa do prve!« Seveda je bila prva že kakih 20 minut pred zadnjo.

Res sem užival počitnice pri vas in vedno znova spoznaval, zakaj so te ljudje doma imeli zelo radi. Imel sem občutek, da sva nepremagljiva, kadar sva skupaj, in predvsem to, da bi zame šel tudi v ogenj, če bi bilo treba. In tak nisi bil samo do mene, to si kazal do vseh svojih znancev, prijateljev in kolegov v ekipi. Kasneje tudi v trgovini Forma, kjer si bil poslovodja z veliko začetnico, in enako bi od prvega do zadnjega prodajalca naredili zate.

V obdobju po karieri je najin pogovor pogosto nanesel na družino in otroke in videl sem te, kako si jih želiš. Kar nekaj časa je trajalo in ko je prišel Maks, si mu svojo brezpogojno ljubezen kazal na vsakem koraku in ga učil vseh možnih vragolij.

Imel si neverjeten talent za šport in me premagoval tako rekoč v skoraj vsem. Prepričan sem, da bi uspel v katerem koli športu. Vedno sem si želel, da bi bila pri nogometu v isti ekipi, ker sem vedel, da bomo v tem primeru zmagali stoodstotno. Le uteži niso bile tvoja domena. Ko sem sam dvigoval 80 kilogramov prsnega potiska, si ti imel težave s 60 kilogrami, če pa je bilo treba premakniti 170 kilogramov težek ploh, si to naredil brez težav, ko ga mi niti premakniti nismo mogli.

Večkrat se v družbi pošalim in ni daleč od resnice, da z ženo nikoli ne bom toliko spal, kot sem s tabo. V 25 letih cimrovanja, prijateljstva, bratstva se nama je nabralo nešteto zgodb. Dobrih in slabih in če bi jih spisala, bi bilo definitivno zanimivo in adrenalinsko branje. Bil si popolno nasprotje mene… Če sem sam potreboval enourni jutranji obred z oblačenjem, gimnastiko in zajtrkom, preden smo startali s treningom ali tekmo, si ti spal do zadnje sekunde, skočil v kombinezon, po poti zagrabil kajzerico in vletel v kombi. Samo upali smo, da  nisi spet česa pozabil. Ko  se je sprožila startna palčka,  sva si bila skoraj popolnoma enaka. Oba »bojevnika«, ki sva se vedno vrgla »na glavo«, če je uspelo, je bil žur, če ne, pa  ne. S to razliko, da se ti nisi kaj dosti obremenjeval, jaz pa sem tuhtal še nekaj dni. Nasploh si nisi veliko stvari jemal k srcu, za kar sem ti bil kar malo »fauš«. Vendar sva se mogoče prav zaradi te različnosti dopolnjevala.

Vedno si povedal, kar si mislil, in za tem tudi stal, ne glede na to, kaj bi lahko rekli drugi. Lastnost, ki jo pri ljudeh najbolj cenim in ki so jo cenili vsi, ki so te poznali. Poslušal si me, ko sem to potreboval, in mi v obraz povedal, kaj si misliš, brez ovinkarjenja, brez olepševanja. Redko si se zmotil v svojih nasvetih.

Dogajalo se nama je na polno, kjer koli sva bila, s komer koli sva se družila, ker si v vsaki stvari znal najti delček svojega unikatnega humorja, s katerim si omrežil vse ljudi okoli sebe. Včasih sploh nisem mogel slediti tvoji neizmerni energiji, kot da bi živel dvojno hitrost življenja.

Še vedno vsega skupaj ne dojamem. Boli, fejst boli! Ampak živel boš z nami za vedno! In to vedno s svojo »pravo« in toplo energijo. Zagotovo pa vem, da bi zdaj rekel: Daj, ne seri, stari, grema na špricer! Kjer koli si, brat moj, vedi, da si z nami!

Leave a Comment