Že nekaj časa sem si želel najeti in preživeti nekaj dni z avtodomom. Splet okoliščin me je pripeljal do krasne ekipe pri Robeta mobil-u in hitro smo se dogovorili za termin. Dolomiti so se nama z Uršo zdeli idealna lokacija za oddih. In sva šla.
Če sem čisto iskren, me je najbolj skrbelo to, kako in kje bom/va zjutraj opravljala veliko potrebo. 😀 Sicer je WC čisto luškan (čeprav miniaturen) v kombiju. Ampak, če je le možnost, bi raje opravil to kje drugje. 🙂 No, ker nama prvi dan ni uspelo, sva le morala to “opravilo” izvesti v tem mini WC-ju, kar pa se je pokazalo, da le ni tak baw baw-kot sem se bal da bo.
Vožnja do najine prve destinacije v Dolomitih, Jezero Misurina (Lago di Misurina) je z vsemi postanki trajala približno 5h. Ker je bilo na parkirišču ob cesti še veliko prostora in kar nekaj avtodomov, sva se tudi midva “zasidrala” tam. Ura je bila že okoli 10 zvečer, zato sva samo še nekaj malega pojedla in se odpravila spat. Spala sva dokaj dobro, čeprav je celo noč deževalo. Priznam pa, da če bi imel kakšnih 10 cm več (katerih bi bil prav vesel BTW 😀 ), bi znal bit kr problem zaradi kratke postelje.
Zbudila sva se zgodaj v megleno in mokro jutro, saj je celo noč deževalo in mislila sva, da bova imela pokvarjen dan. Plan je bil, da greva pogledat eno najturkiznejših jezer Lago di Sorapis. Vseeno sva se odločila, da greva, glavno je, da ne dežuje.
Od Misurine sve se odpeljala nekaj km do Passo tre croci, kjer sva parkirala na parkirišču ob cesti, cca. 200 m od vrha, od koder je tudi izhodiščna točka za jezero Sorapis. Lepa in široka pot se najprej spušča, potem pa se začne rahlel vzpon. 3/4 poti je zelo lahke, zadnji del pa je malo bolj navzgor, vendar nič posebnega. Vseskozi so zelo lepi razgledi na doline in tipočne dolimitske gore. Ravno ko sva štartalo z vzponom, se je razjasnilo in pokazalo se je sonce.
Po cca. eni uri in 40 min zmerne hoje pa se odpre pogled na čudovito, najbolj turkizno jezero kar sem jih videl in je “must” lokacija za videt, če se v Dolomitih. V tem času (okoli 10:00 ure) je bilo že kar nekaj ljudi, ampak še v mejah normale. Če bi se na pot odpravila kakšne 2h kasneje, takšne slike slike (spodaj) sigurno ne bi mogla narediti.
Naredila sva krog okoli jezera (na eni strani je pot kr malo tricky in je treba malo poplezat), pojedla sendvič in se vrnila do kombija. V avtodomu sva si naredila kosilo, popoldan pa se sprehodila okoli jezera Misurina.
Ker se je dan popolnoma razjasnil, nisva želela zamuditi sončnega zahoda in odpeljala sva se na prelaz Passo tre cime di Lavaredo, ki leži na cca. 2.200 m. Pot do vrha je serpentinasta in strma, pred vzponom pa je na rampi potrebno vzeti listek, s katerim ob povratku plačaš cestnino in parking na vrhu. Za avtodom sva plačala 45 €, mislim pa, da je cena za osebno vozilo 30 €.
Ujela sva krasen sončni zahod, v restavraciji spila čaj in se odpravila spat, saj naju je naslednji dan čakal pohod na Tre cime.
Pot do prve koče Rifugio Laverdo (cca. 20 min) je makedamska in zelo široka, potem pa se zoža na kamnito potko, ki vodi do grebena (10-15 min), kjer se odpre razgled na Tre cime, kočo Loccateli in vrh Monte Paterno (2.744 m). Nor razgled!
Od tukaj se pot potem spet razširi, najprej spusti, potem pa spet rahlo dvigne proti koči Loccateli in po levi strani mimo vrha Monte Paterno.
Koča Loccateli je velika in ima celotno gostinsko ponudbo. Mi2 sva povzpela za kočo po strmi poti na vrh Sasso di Sesto (cca. 2.500 m) od koder vidiš daleč na vse strani.
Ker je pot do koče Loccateli res zelo lahka, se do nje vali trume ljudi, ampak tako kot prvi dan, sva se odpravila na pot še dovolj zgodaj. Na poti nazaj pa je že bilo kot sredi mesta v LJ v največji sezoni. 🙂
Za popoldan sva imela še dovolj energije, da sva se odpravila proti Lago di Braies. Za dostop do tega jezera se je prej nujno čekirat preko spleta in plačati nekakšno cestnino (20 €), kamor je potrebno vnesti registrsko tablico vašega vozila, saj vas v nasprotnem primeru rampa na spusti do jezera. Na vrhu morate plačati še za parking. Vseeno se splača. Jezero je res čudovito.
S sabo sva imela seveda tudi kolesa in najina naslednja destinacija je bila La Vila, od koder bova štartala najbolj znano “rundo” v Dolomitih Sellarondo s kolesi. Trasa je zelo dobro označena, lahko jo prekolesarite v smeri urinega kazalca, ta je bolj “spustaška”, lahko pa tudi v obratni smeri, če imate raje vzpone. Turizem tukaj res na vsakem koraku živi na polno in po mojem mnenju je še lepše kot pozimi.
Urša sicer ni vajena trailov in tudi nima full suspension kolesa, zato me je vseeno malo skrbelo kako bo vse skupaj zmogla, ker je trasa dolga cca. 60 km. Res, da je vmes nekajkrat padla, res da je bila ornk utrujena in res, da sem bil vmes deležen kako “sočno” besedo 😀 , ampak je vseeno zmogla in ni ji bilo žal. Sem bil kr ponosen na njo. 😉
Približno na pol poti mi počila guma in tak bumbar kot sem, s sabo nisem nobene rezervne zračnice. Vseeno sem upal, da bo mleko “zakrpalo” luknji, vendar sta žal bili preveliki. Tako sem moral več kot 6 km peš do Canazei-a, da sem tam našel mehanika, ki mi je “rešil dan”. 😀 In seveda sva morala zaradi te zamude loviti najino zadnjo gobdolo, da sva prišla nazaj kjer sva štartala.
K sreči se je vse dobro izteklo in okoli 18:00 ure sva bila nazaj v Corvari, 5 km od La Vile, kjer sva v kempu imela parkiran avtodom.
Slučajno je bil v Dolomitih tudi Kruši (Jure Košir) s Simono in prijateljema Robijem in Špelo. Zmenili smo se, da gremo naslednji dan skupaj s kolesi na vrh Saslong-a (štart smuka za svetovni pokal), kjer je v bližini ena najbolj znanih koč v Dolomitih, Rifugio Emilo Comici, kjer so imeli rezervacijo za kosilo. Samo to bom napisal, BOLANA hrana! 😛
Naslednji dan sva spet bila sama in ni mi dalo miru, da sva v La Vili, kjer je cilj svetovnega pokala veleslalomske tekme Alta Badija in da ne bi šel še na štart najbolj klasične veleslalomske tekme. In sva šla. 🙂
Zadnji dan sva pa sva preživela ob jezeru Weissensee, ker sva si želela biti malo bližje Sloveniji, saj sva naslednji dan zjutraj morala vrniti kombi s Slovenj Gradcu.
Res lepo in veliko jezero, katerega se da tudi obhodit, lahko pa se odpeljete tudi z ladjo, ki vozi iz enega konca na drugega, povratna karta stane 15 €. Midva sva sicer bila optimistična in ga želela obvoziti s kolesom, vendar sva se na eni strani “zataknila” in s kolesom ni več šlo naprej. Sva pa vseeno naredila cca. 25 km.
Ko potegnem črto in iskreno… Eden mojih boljših dopustov! Nova in krasna izkušnja z avtodomom (še 1x hvala Robeta mobil-u), ki je nalašč idealen za dve osebi, mobilnost, aktivnost, lokacije,… Skratka Dolomiti RULES!
Več kot priporočam! 😀