Ker s prijateljem že od leta 2016 organizirava dobrodelni dogodek GRUBIN memorial, za vsak korak dobro vem koliko časa, truda in živcev je potrebnih, da je dogodek izpeljan tako kot treba in da so zadovoljni tudi ljudje, ki na takem dogodku sodelujejo. Predvsem pa kaj je potrebno, da narišemo nasmeh na obraz tistemu, kateremu so namenjena zbrana sredstva.

Vendar pa me po končanem dogodku po pozitivnem adrenalinu, izlivov čustev in objemov čaka pravo “torpediranje” iz vseh strani. Pa ne pozitivnih, da ne bo pomote.

Čeprav sem po vseh teh letih pripravljen na stvari, ki sledijo in lahko rečem, da imam že zelo debelo kožo, pa me določene stvari še vedno močno premaknejo.

Ko je dobrodelni dogodek mimo, se na mene vsujejo takšni in drugačni maili iz naslova zaskrbljeniobcani in podobni. Ti navajajo, da si ne vzamemo niti 5 minut za preverjanje družine ali oseb katerim namenjamo sredstva, da si je omenjena družina v preteklosti že kupila to in ono, da je v družini pristoten alkohol ipd.

Če bi si vzeli čas, bi videli kako sosed dve hiši naprej dosti bolj potrebuje stredstva kot dotična družina, da je v drugem kraju družina, kjer so izgubili mater dveh otrok, da je pri tretjih poplava odnesla pol hiše…

Skratka teh navedb in mailov po dogodku dobim ogromno. Najhuje pa je, da ti maili ne grejo samo do mene, pošiljajo jih tudi našim zvestim sponzorjem, partnerjem in donatorjem GRUBINEGA memoriala.

Verjemite mi, da se mi ni prijetno zagovarjati, ko me kliče zaskrbljen član uprave določenega sponzorja in želi pojasnila kaj se dogaja.

Sem človek, ki igra na odprte karte in si želi delati transparentno. Predvsem pa vsak, ki se ukvarja z dobrodelnostjo dobro ve, da je to nuja.

Zato ŠE KAKO DOBRO preverimo vsako družino, za katero se odločimo nameniti sredstva. Vsa ta leta delamo v povezavi z ZPM Moste-Polje in lokalnimi CSD-ji, kateri nam pripravijo podrobno poročilo o zgodovini in dogodkih določene družine. Vse z namenom, da grejo sredstva v prave roke.

Dejstvo je in s tem sem se že dolgo nazaj sprijaznil, da vsem pač na žalost ne moremo pomagati. Da pa naredimo zelo veliko, če vsaj malo pomagamo eni družini na leto.

Letos smo sredstva zbrali za družino Jesenšek iz okolice Litije. Koliko smo zbrali si lahko pogledate tukaj. 🙂

V teh letih od 2016 smo za družine zbrali več kot 70.000€ + obnove stanovanj in vsaj za nekaj časa narisali nasmeh na njihove obraze.

Kljub temu, da smo zaradi pandemije morali odpovedati 2 memoriala, smo lani brez dogodka za družino Rajh zbrali 7.000€, ter jim s pomočjo Delovne akcije prenovili tudi hišo. 2019 za družino Furjan 10.000€ in jim s tem denarjem sanirali streho. 2018 smo z zbranimi sredstvi 7 članiski družini Hren omogočili izdelavo 3 otroških sob na mansardi….

Želim si le, da bi ljudje, ki po naravi obrekujejo, svojo energijo usmerili v drugo smer, malo bolj pozitivno in če ne drugega, vsaj s kako lepo besedo soseda spravili v boljšo voljo.

Vse dobro in radi se mejte! 🙂

Pa nočem zveneti kot “ja, ko sem jaz bil tolko star, sem…” Ampak kot starš dveh otrok, sem dejansko zaskrbljen v kakšnem obdobju in v kakšen svet odraščajo naši otroci.

Seveda si za to niso sami krivi. Na prvo mesto vedno postavljam starše kot vzor našim otrokom. Če sami živimo “kauč” lajf, ne moremo pričakovati od naših otrok, da bodo nenormalno aktivni. Prav tako ne moremo pričakovati, da otrok ne bo prilepljen na telefon ali TV, če to delamo sami, ko smo doma skupaj z njimi.

Da pa je današnja generacija dejansko “instant”, pa so v veliki tudi meri kriva socialna omrežja. Zakaj? Zato, ker na socialnih omrežjih nikoli ne boste videli poslovneža, ki je bil odpuščen ali ko je moral zapreti svojo firmo, izgubil vse in ponovno začel znova. Zelo redko boste videli športnika, ki bruha na treningu od napornih distanc na stadionu, ko se zvija od bolečin po operaciji… Ko trenira v dežju, snegu, vročini in to leta in leta, potem pa nekdo reče, “pa od kje se je ta uzel?” ali “temu je ratalo čez noč!”.

90% vsega kar vidimo in vidijo naši otroci na socialnih omrežjih je uspeh, slava, perfect lifestyle, idealna telesa! Vse informacije so nam danes dostopne v nekaj sekundah in te informacije so po navadi olepšane. Vsi vidijo Luka Dončiča pri podpisu 200 milijonov vredne pogodbe, vsi vidijo Elon Musk-a s Tesla Motors in njegov imperij. Predvsem pa vidijo razne influencerje, ki s svojimi objavami služijo večkratnike povprečnih plač v SLO. Nič nimam proti njim, nasprotno. Dam jim kapo dol. Vsaj nekaterim. Tisti, ki mi pa niso zanimivi, jim pač ne sledim. Pika.

Problem pa je, da si ta generacija sploh ne predstavlja in nima pojma kako dejansko priti do teh uspehov, slave, itd. Ker nima od kje videti. Vidijo samo “končni produkt”. In ko po parih treningih vidijo, da še niso Dončiči, Kopitarji, Gajserji, Garnbretove, enostavno odnehajo, ker to “kao” ni za njih. Noben jim ne pove, da je za to potrebno leta in leta odrekanja, discipline in dela.

Poleg tega je večina pred treningom, med treningom in po treningu na telefonih in je njihov fokus nekje popolnoma drugje. Ko pa jih trener (tisti redki, ki še imajo jajca) zaradi nedela, zamujanja ipd. izloči iz treninga, se pridejo za svojega otroka kregati njihovi starši, da kaj si predstvalja trener tako zajebavati njihovega otroka. Da ne govorimo o tem koliko staršev ima “kao” dosti več pojma kot trenerji njihovih otrok. Ali pa o tem, da otroci pač trenirajo zaradi svojih staršev in da starši živijo svoje ambicije skozi svoje otroke.

Še slabše je pri mladini, ki išče svojo prvo zaposlitev. Ošpice dobim, ko slišim, da prihajajo na razgovore s svojimi starši. Vsi bi že na začetku imeli svoje asistente, astronomske plače in nobene odgovornosti. Delali pa samo nekaj ur na dan in imeli proste vse vikende. Kdorkoli je zadnja leta delal s študenti ve, da se žal na njih ne moreš več zanesti. Še isto jutro na dan dela ti brez slabe vesti sporočijo, da jih ne bo. Ker to lahko. Ti pa potem rešuj kako veš in znaš.

Še vedno pa so IZJEME, vendar žal redke. V preteklosti sem delal kar z nekaj krasnimi in odgovornimi študenti in vem, da se bodo še kako dobro znašli v današnjem lajfu.

Še vedno pa povdarjam, da smo prvi in tudi najvažnejši vzor našim otrokom mi starši. Od nas bodo dobili vzorce, ki jih bodo spremljali skozi življenje. Meni že veliko pove in pomeni, če nekdo zna dostojno pozdravit, se zahvalit in biti spoštjiv.

Najprej spremljajte in analizirajte sebe, potem pa presodite ali so te vaše navade nekaj, kar bi si želeli, da jih ponotranji tudi vaš otrok. 😉

Za ta podpis ne boš potreboval/a nobenega posebnega znanja. Že nekaj let sem iskal enostavno orodje za izdelavo profi e-mail podpisa in vedno naletel podpise, kjer si moral obvladati html kodo ali pa enostavno niso delovali na vseh platformah.

Druga stvar pa je, da veliko ponudnikov za tak podpis računa lepe denarce, na koncu pa ne garantirajo, da bo e-mail podpis sploh deloval povsod.

Rešitev, ki ti jo predstavljam je zelo enostavna, je popolnoma brezplačna in deluje (preverjeno) na vseh platformah. Orodje se imenuje Signarure Hound. Ko pridete na začetno stran, se v zgornejm desnem kotu brezplačno registrirate, potrdite svoj e-mail in si ustvarite svoj profi e-mail podpis.

Za step-by-step pa si oglejte video, ki sem ga posnel za vas. 🙂

Pa da me ne boste razumeli narobe. Ja, seveda je cilj, oziroma eden od ciljev olimpijada ali svetovno prvenstvo. Ampak tisti, ki podredi celotno življenje določenemu športu, cilja dosti višje. Reka “važno je sodelovati” profesionalni športniki že dolgo ne poznajo več, oziroma ga nikoli niso.

Pred nekaj dnevi je bil International Olympic Day in misli so mi ušle na moj olimpijski nastop v Salt Lake City leta 2002. Na žalost je bil to moj edini nastop na olimpijskih igrah. Nastopiti moral že na olimpijadi v Naganu leta 1998, vedar sem cca. 14 dni pred odhodom v Nagano doživel moj najhujši padec v karieri.

Zgodilo se je v Kranjski Gori na tekmi za evropski pokal v veleslalomu, ko sem drugi tek tako močno zapeljal v luknjo iz prvega teka (nisem je videl zaradi difuzne svetlobe, ko tla izgledajo popolnoma mlečno brez vsakih grbin), da mi je ob udarcu v luknjo najprej 2x zlomilo levo nogo 5cm nad gležnjem še v smučarskem čevlju (tibio in fibulo), nakar mi je ob padcu zaradi smučke obrnilo še desno nogo, na kateri so mi šle še križne vezi. In tako sem se poslovil od sezone in tudi od svojih prvih olimpijskih iger.

Ne ravno najlepši čas moje kariere. Vendar, ko gledam nazaj, sem se iz njega veliko naučil.

Moji občutki iz olimpijade v Salt Lake-u so mešani. Vse je bilo še vedno pod močnim vplivom napada na ZDA 9-11 in vsak vhod ali izhod iz olimpijske vasi je bil dolgotrajen in mučen. Vedno so nas vsakega posebej pregledali od nog do glave kot potencialnega terorista, vso opremo in pa vozilo s katerim smo se pripeljali. Po pregledu je sledila vožnja do Park City-ja približno uro in pol v eno smer, kjer smo imeli vsa tekmovanja v alpskem smučanju, katera pa v Ameriki niso ravno množično obiskana kot je to v Alpskih državah.

Bolje je bilo zadnje dni iger, ko smo se preselili v Park City. Tam smo z namenom, da bi imeli svoj mir in bližino tekmovalnih terenov najeli hišo od Vlade Divca. Od tam smo do žičnic potrebovali le 10 minut.

Tisto obdobje nisem bil ravno v življenski formi in želel sem si, da bi bile leto prej, ko sem res smučal hitro in nizal dobre rezultate. In ko nisi v dobri formi, se ti v glavi porajajo dvomi, kar pa posledično seveda vpliva na sam nastop.

Kljub temu, da tisto obdobje nisem smučal najbolje, moj cilj ni bil, da sem samo udeleženec olimpijade, ampak, da se uvrstim čim višje. Uvrstitev med najboljših 10 v slalomu je bila dosegljiva in po 12. mestu v prvem teku tudi realna, žal pa sem v drugem odstopil. O medalji takrat nisem upal sanjati, kar pa zdaj vem, da je bilo narobe. Športnik mora razmišljati o najvišjih mestih, mora se v mislih soočiti z medaljo iz velikih tekmovanj, točno mora vedeti, kako se bo obnašal, ko bo stopil na stopničke in ko mu bodo okoli vratu dajali medaljo.

Idealen primer je Ivica Kostelič. On je v mislih in sanjah živel z olimpijsko medaljo (preden jo/jih je dobil), šel je tudi tako daleč, da si je sliko olimpijske medalje prilepil na strop pod svojo posteljo in jo videl vsakič, preden je zaspal. Kaj se je zgodilo? Danes je imetnik 4 olimpijskih srebr! Poklon Ivo!

Moje mnenje je, da bi morala biti vizualizacija in doživljanje zmagovalnih dogodkov (še preden se zgodijo) skozi mentalni trening ali meditacijo NUJNI del priprave vsakega resnega športnika. Kar misliš, to postaneš. Kar vizualiziraš in občutiš, to se realizira in materializira.

Ne glede na vse, sem ponosen, da sem olimpijec. 🙂

Imejte olimpijski dan! 😉

Vsak od nas ima svoje navade. Takšne in drugačne. Nekatere so pozitivne, nekatere negativne, nekatere uničujoče. Ampak kot rečeno, navada je železna srajca.

Vprašanje pa je, ali se svojih navad sploh zavedamo? Dejstvo je, da smo večina dneva na “avto pilotu”. Se pravi, da se ne zavedamo, kako si zjutraj omijemo zobe, kako si zavežemo čevlje, kako in kdaj pritisnemo na sklopko, večina se nas niti ne spomni kako smo se pripeljali v službo.

Radi rečemo, da nam je navada zlezla pod kožo. V bistvu pa se nam vgravira v podzavest. In čeprav vemo, da nam nekatere naše navade ne naredijo nič dobrega, jih vseeno počnemo. Podzavestno. Koliko vas je takih, ki zjutraj, ko se zbudite, najprej zagrabite telefon, preverite družabna omrežja in maile? Kako mislite, da bo potekal vaš dan, ko vas navsezgodaj ziritira službeni mail ali pa, ko pregledate instagram post-e z vsemi palmami in sinje modro vodo, vam pa se že mudi v službo kjer boste cel dan v pisarni? Not good I guess.

Še huje je, ko svoje misli navadimo, da so konstantno v programu preživetja. Preživetja sem napisal zato, ker je občutek tak, kot da nas bi nekdo lovil, mi pa se borimo za življenje. Najprej, ko zjutraj odpremo oči, pomislimo na vse probleme, kako jih bomo reševali in kaj vse slabega se še lahko zgodi.

Vem o čem govorim, saj sem bil (pre)dolgo v takem stanju. Konstantno sem bil v skrbeh ali bom obdržal službo, ali bom zaslužil dovolj, da bom preživel sebe in dva otroka. Ali bo dovolj za najemnino in hrano. Stalno sem analiziral stvari in razmišljal o tem, kaj bo, če se stvari obrnejo v določeno smer in to je bilo v večini primerov v negativo. Nagativo, še preden se je stvar zgodila! Res idiotsko.

Tako sem že zjutraj podpisal pogodbo za slab dan. Ker, ko zjutraj preplavimo telo z negativnimi mislimi in negativno frekvenco, bo ta frekvenca privabila dogodke ali ljudi s podobno “nastrojeno” frekvenco. Verjetno vas pa večina ve, da vsa živa bitja, stvari in dogodki oddajajo določeno frekvenco, čeprav se tega ne zavedamo. In potem si rečemo, mater, danes mi gre vse narobe! Ja jasno, sej smo si to sami priklicali!

Misli enostavno natreniraš, da postanejo navada, da postanejo podzavest, ki nas vodi na avtopilotu čez cel dan. Dan za dnem, teden za tednom. In še preden se zavedamo, te misli postanejo naš značaj. NEZAVEDNO postanemo odvisni od nagtivnih misli in posledično dogodkov.

In če lahko misli natreniramo tako, da postanejo naša navada, zakaj jih ne bi natrenirali, da so te konstantno pozitivne. Da namesto o na pol praznem kozarcu, razmišljamo o na pol polnem. Odločitev je popolnoma vaša. Seveda pa je potrebno to železno srajco najprej slečt, kar pa ni enostavno. Študije kažejo, da je potrebno cca. 60 dni, da nam nova stvar/navada zleze pod kožo (podzavest). Za to je potrebna vztrajnost in volja.

Svojih uničujočih misli sem se zavedel takrat, ko sem začel razmišljati, zakaj sem večinoma potrt, zaskrbljen, oziroma zakaj se mi dogajajo določene stvari. Služba, ki me ne zadovoljuje, razpad družine in ločitev, konstantno pomanjkanje financ, nestrpnost do svojih otrok, partnerja, prijateljev… In mi je bilo dovolj!

Ne moremo pričakovati sprememb, če vsak dan živimo enako in mislimo enake stvari.

Rekel sem si, nekaj moram spremeniti. Najprej sem se odločil, da ozavestim svoje misli, da se sploh zavem, kaj mi čez dan roji po glavi. Moram priznat, da sem bil zgrožen. Nikoli si nisem mislil, da je lahko v meni toliko negative. Bil sem večinoma jezen na sebe in tudi na druge, ker me prejšnja služba ni izpolnjevala, ker je bil moj dan monoton, ker sem se primerjal z drugimi zakaj oni lahko jaz pa ne itd. In to je bila moja uničujoča navada, ki je bila zakoreninjena v mojo podzavest.

Zadal sem si cilj, da se re-programiram z novimi navadami.

V zadnjih letih sem se naučil, oziroma se še vedno učim zavedati se vedno več svojih misli in čustev skozi dan. Še vedno se pojavijo negativne. Ampak razlika je, da se jih zavedam in takrat lahko drugače reagiram in jih nadomestim s pozitivnimi. Da pa sem do tega prišel, so mi pomagale moje nove navade. Prvo, ko zjutraj odprem oči, pomislim na to, da je pred mano nov dan in nove priložnosti, da se bo vse izteklo tako, ko se mora. Poleg tega sprejemam ljudi takšne kot so, ker nikoli ne veš kakšno borbo kdo bije v sebi. Hvaležen za vse kar imam, predvsem pa ljudi, ki so mi blizu in me nadušujejo.

Navada ali navade na katere sem zelo ponsen in sem jih v zadnjih 4ih letih tako rekoč vcepil v svojo podzavest so zgodnje vstajanje, meditacija, učenje/branje in trening ali skrb za telo. Seveda je bilo zadnje najlažje! 🙂 Vse to pa naredim preden se dan normalno začne.

Zbudim se brez budilke ob 4:50 – 5:00. Zakaj? Ker je zjutraj najlepši čas. Ker imam 2h popolnoma zase. Ker so misli popolnoma zbrane. Ker ni nobenih “motilcev” (beri tel, mail, otrok,…).

Meditacija je fenomenalna stvar. In mi je nabolj pomagala pri tem, da sem ozavestil svoje “uničujoče” misli in mi odpira nova področja znanja, za katera se niti ne zavedamo, da jih imamo vsi v sebi.

Nikoli nisem toliko bral, kot berem zadnja leta. V bistvu požiram knjige in nova znanja. Lahko rečem, da sem postal odvisnež knjig. Še preden preberem knjigo, že iščem naslednjo.

Brez športa in treninga pa že prej nisem znal živet. To navado sem vgradil že pri 5ih letih. 😉

Rekel bom, da sem danes boljša vezija sebe. Imam še zelo veliko dela, vendar vem kam grem in kaj me čaka. In veselim se tega!

Pa dajte si tudi vi “inštalirat” kakšno novo, pozitivno navado! 😉 Pa radi se mejte!

Da posnamem ta video, sem se odločil zato, ker me je veliko ljudi spraševalo kako narediti spletno stran. Preprosto sledite mojim korakom za katere ne potrebujete nobenega posebnega znanja in ustvarili boste svojo spletno stran ali spletno trgovino.

V mojem prejšnjem videu tukaj , si lahko pogledate kako se namesti WordPress. Preden pa ga namestite, morate imeti registrirano spletno stran (domeno) in gostovanje domene.

Če tega še nimate, si lahko oboje uredite tukaj: https://bit.ly/NeoServ

V tem videu vam po korakih pokažem kako:

– naložite ozadje https://renemlekuz.com/astra
– naložite urejevalnik ozadja https://renemlekuz.com/elementor
– namestite logotip https://renemlekuz.com/canva
– uredite meni – uredite domačo stran (home page)
– uredite produktno ali blog stran – uredite footer (“nogo” strani)
– prilagodite stran za mobilnike

Ko razmišljam kaj vztrajnost za nas pomeni dnevno, vidim, da nas preizkuša praktično na vsakem koraku. Bodisi je to pri kuhanju, telovadenju ali prenašanju znanja na otroke. Dostikrat popustimo ali pa prenehamo zaradi tega, ker je to pač tisti trenutek najlažje.

Skoraj nikoli ali zelo redko pa pomislimo, kaj s tem, ko odnehamo pri določeni stvari naredimo sebi ali svojim otrokom na dolgi rok. Večkrat, ko bomo popustili ali odnehali, bolj bomo utrdili ne – vztrajnost. Najhuje pa je, da bomo enak vzorec prenesli tudi na svoje otroke. Taki ljudje ali otroci bodo zelo težko dosegali kakršnekoli cilje v življenju, saj bodo izgubili voljo že po prvem ali drugem neuspelem poskusu.

Sam prihajam iz generacije, ko na “srečo” še ni bilo toliko “motilnih dejavnikov”, kot jih imajo danes naši otroci. Ko sem si zadal nek cilj, na svetu ni bilo stvari, ki bi mi preprečila ali odvrnila od tega, da ta cilj ne dosežem. Vztrajnost je bila ključna pri vseh mojih vrnitvah na sneg zaradi poškodb (žal jih je bilo pre-veliko) in tudi pri tem, da sem se lahko vklopil v poslovni svet, čeprav nisem človek, ki bi za sabo imel veliko šolanja. Vztrajnost me je gnala k temu, da sem se in še vedno se učim novih stvari.

Kako po mojem mnenju lahko razvijamo vztrajnost?

Korak 1 – Želja po osvajanju cilja
Brez želje po določenemu cilju boste zelo težko razvijali vztrajnost. Razmislite kaj si v življenju želite. Postavite si kratkoročne in dolgoročne cilje. Recimo, danes je moj cilj, da spečem boljše pecivo kot prejšnjič. Ali pa, danes je moj cilj, da pretečem 2km več, kot prejšnjič. Ali pa, danes je moj cilj, da vzpodbujam otroka pri hoji in osvojitvi lokalnega hriba brez, da bi ob otrokovem jamranju izgubil živce.

Prepričan sem, da boste veseli in zadovoljni, ko boste začeli osvajati majhne cilje. In z njimi boste dobili voljo za doseganje večjih in tudi bolj dolgoročnih. Eden od ciljev, ki sem si jih pred leti zadal in ki ga izvjam še danes, je zgodnje jutranje vstajanje. 🙂 Več sem napisal tukaj.

Korak 2 – Ne razmišljaj in naredi!
Ljudje vse preveč razmišljamo in analiziramo. Po mojih izkušnjah, če nekaj ne naredim takoj, težko verjetno, da bom določeno stvar naredil kadarkoli. Ne dopustite si, da vaš negativni notranji glas preglasi pozitivnega. Predlagam vam, da se začnete malo bolj poslušati. Ko se vam bo naslednjič oglasil vaš “negativec” in rekel, pa dobro, kaj ti je tega treba, da vstajaš tako zgodaj in se greš matrat s telovadbo, ne bi bil raj še malo pod toplim koutrom?!

Takrat enostavno “presekajte” njegov govor s tem, da se začnete premikati. V tem primeru se enostavno takoj vstanite (niti slučanjo ne pomislite na snooze gumb na vašem telefonu), si obujte superge in pojdite tečt. Vesel bom, če mi boste kdaj napisali, kako se boste po tem počutili. 🙂

Korak 3 – Zaščitite se pred negativnimi ljudmi ali komentarji
Ko si boste zadali nek cilj, pa naj bo še tako bizaren ali nedosegljiv, vedite, da se bo okoli vas našlo veliko negativnih ljudi, ki bodo s svojimi negativnimi komentarji tako ali drugače vplivali na vas. NIKAR se jim ne pustite in se držite začrtane poti. Taki ljudje se hranijo z negativo, sami pa nikdar ne dosežejo kakšnega odmevnega cilja. Raje komentirajo druge, kot pa da bi se sami lotili kakšnega cilja.

Predlagam vam, da razmislite kdo so ti ljudje, ki vam s svojo negativo “pijejo” vašo energijo in se raje obdajte z ljudmi, ki vas navdušujejo, polnijo s smehom in vas delajo boljše. Videli boste, da je v vesele in uspešne ljudi vztrajnost vgravirana.

Korak 4 – Vztrajajte, dokler ne dosežete cilja
Če imate težavo z večiji in dolgoročnejšimi, predlagam, da začnete z manjšimi. Tudi, če vam ne uspe prvič, drugič, petič… enostavno ne odnehajte! Najuspešnejši ljudje na svetu so pred njihovim uspehom mnogokrat “pogoreli”, oziroma neuspeli. Pa vseeno jih to ni odvrnilo od njihovega cilja.

Tukaj je nekaj takih:
Thomas Edison je izvedel 10.000 neuspelih poskusov za električno svetilko, na koncu mu je uspelo. Njegovi učitelji so mu nekoč rekli, da je tako neumen, da se ni sposoben naučiti ničesar.
Preden je J.K. Rowling napisala Harry Potterja, je bila brez ficka, ločena in v depresiji. Danes je ena najbogatejših žensk na svetu.
Michael Jordan je bil v srednji šoli izločen iz košarkarske ekipe. Njegov najbolj znani stavek: “V svoji karieri sem zgrešil več kot 9.000 košev, izgubil več kot 300 tekem, več kot 25 krat sem zgrešil odločilni met. Znova in znova in znova sem doživljal neuspehe. Ravno zato mi je uspelo!”

Ne ustrašite se neuspeha. Naj vam bo neuspeh samo stopnička navzgor k vašemu cilju, k vašemu uspehu!