Cilj vsakega športnika

Ne, ne bom napisal to kar si mislite. Da je cilj vsakega športnika olimpijski nastop ali udeležba na svetovnem prvenstvu. Še vedno se na omenjena tekmovanja uvrsti kar nekaj “ljubiteljskih” športnikov ali amaterjev, ki se s športom ukvarjajo postransko.

Pa da me ne boste razumeli narobe. Ja, seveda je cilj, oziroma eden od ciljev olimpijada ali svetovno prvenstvo. Ampak tisti, ki podredi celotno življenje določenemu športu, cilja dosti višje. Reka “važno je sodelovati” profesionalni športniki že dolgo ne poznajo več, oziroma ga nikoli niso.

Pred nekaj dnevi je bil International Olympic Day in misli so mi ušle na moj olimpijski nastop v Salt Lake City leta 2002. Na žalost je bil to moj edini nastop na olimpijskih igrah. Nastopiti moral že na olimpijadi v Naganu leta 1998, vedar sem cca. 14 dni pred odhodom v Nagano doživel moj najhujši padec v karieri.

Zgodilo se je v Kranjski Gori na tekmi za evropski pokal v veleslalomu, ko sem drugi tek tako močno zapeljal v luknjo iz prvega teka (nisem je videl zaradi difuzne svetlobe, ko tla izgledajo popolnoma mlečno brez vsakih grbin), da mi je ob udarcu v luknjo najprej 2x zlomilo levo nogo 5cm nad gležnjem še v smučarskem čevlju (tibio in fibulo), nakar mi je ob padcu zaradi smučke obrnilo še desno nogo, na kateri so mi šle še križne vezi. In tako sem se poslovil od sezone in tudi od svojih prvih olimpijskih iger.

Ne ravno najlepši čas moje kariere. Vendar, ko gledam nazaj, sem se iz njega veliko naučil.

Moji občutki iz olimpijade v Salt Lake-u so mešani. Vse je bilo še vedno pod močnim vplivom napada na ZDA 9-11 in vsak vhod ali izhod iz olimpijske vasi je bil dolgotrajen in mučen. Vedno so nas vsakega posebej pregledali od nog do glave kot potencialnega terorista, vso opremo in pa vozilo s katerim smo se pripeljali. Po pregledu je sledila vožnja do Park City-ja približno uro in pol v eno smer, kjer smo imeli vsa tekmovanja v alpskem smučanju, katera pa v Ameriki niso ravno množično obiskana kot je to v Alpskih državah.

Bolje je bilo zadnje dni iger, ko smo se preselili v Park City. Tam smo z namenom, da bi imeli svoj mir in bližino tekmovalnih terenov najeli hišo od Vlade Divca. Od tam smo do žičnic potrebovali le 10 minut.

Tisto obdobje nisem bil ravno v življenski formi in želel sem si, da bi bile leto prej, ko sem res smučal hitro in nizal dobre rezultate. In ko nisi v dobri formi, se ti v glavi porajajo dvomi, kar pa posledično seveda vpliva na sam nastop.

Kljub temu, da tisto obdobje nisem smučal najbolje, moj cilj ni bil, da sem samo udeleženec olimpijade, ampak, da se uvrstim čim višje. Uvrstitev med najboljših 10 v slalomu je bila dosegljiva in po 12. mestu v prvem teku tudi realna, žal pa sem v drugem odstopil. O medalji takrat nisem upal sanjati, kar pa zdaj vem, da je bilo narobe. Športnik mora razmišljati o najvišjih mestih, mora se v mislih soočiti z medaljo iz velikih tekmovanj, točno mora vedeti, kako se bo obnašal, ko bo stopil na stopničke in ko mu bodo okoli vratu dajali medaljo.

Idealen primer je Ivica Kostelič. On je v mislih in sanjah živel z olimpijsko medaljo (preden jo/jih je dobil), šel je tudi tako daleč, da si je sliko olimpijske medalje prilepil na strop pod svojo posteljo in jo videl vsakič, preden je zaspal. Kaj se je zgodilo? Danes je imetnik 4 olimpijskih srebr! Poklon Ivo!

Moje mnenje je, da bi morala biti vizualizacija in doživljanje zmagovalnih dogodkov (še preden se zgodijo) skozi mentalni trening ali meditacijo NUJNI del priprave vsakega resnega športnika. Kar misliš, to postaneš. Kar vizualiziraš in občutiš, to se realizira in materializira.

Ne glede na vse, sem ponosen, da sem olimpijec. 🙂

Imejte olimpijski dan! 😉