Ena mojih najbolj zanimivih dogodivščin in rojstvo mojega “nick name-a”. 😉
Nisem čisto prepričan, ampak mislim, da je blo leta 1995… Ko nas je Makedonska vlada na čelu s tedanjim predsednikom Gligorovom povabla na FIS tekmovanje na Šar planino. S tem luksuzom, da je Gligorov za nas poslal svoje diplomatsko letalo, ki sploh nima predela za prtljago! 🙂 Vsak od nas pa je imel s sabo vsaj 4 pare smuči in seveda vso drugo prtljago.
Že tukaj je bilo polno smeha, ker smo najprej naložili smuči, potem pa prtljago med sedeže. Tako da je moral pilot v svojo kabino vodoravno po štirih. 😀
Bilo nas je 5 fantov in dva trenerja. Več nas v tisti moped od aviona itak ni šlo.
Ne rabim omenjat, da za nas na letališču niso veljala pravila kot za vse ostale… nobene carine, noebenga preverjanja pasušev. Ker smo pač prišli z diplomatskim letalom. Iz enega ekstrema (luksuza z avionom) v drugega. Za Šar planino nas je čakal identičen avtobus kot iz filma “Ko to tamo peva”! 😀
Tisti, ki ga še niste pogledali vam svetujem, da si ga. Poleg “Maratonci trče počasni krug” kultni fim. Oba smo znali na pamet.
Ura je bila že krepko čez pol noč, tako, da smo na Šar planino prispeli ob 1:30 zjutraj. Prva tekma nas je čakala že isti dan. Seveda je receptor že lepo drmuckal, ko ga zbudi naš takratni trener Dejan Poljanšek in ga vpraša: Oprostite, kada je ogled staze?
Receptor ga pogleda z bedastim ksihtom in mu ni nič jasno. Po 20 sec razmišljanju mu odgovori: Pa dobro, ko prije stigne, više vidi! 😀 😀 😀
Mi smo umrli od smeha, tak, da smo se valali po tleh. Za naše smuči smo imeli 2 varnostnika, ki sta jih pazila 24ur. No, ponoči sta se verjetno pridružla k receptorju pri drmuckanju. 🙂
Zjutraj na dan tekme smo bli šokirani. Folka je blo tolko, kot da bi ble olimpijske igre. Komaj smo se prebili do sedežnice, ki je bla btw rjava od rje in brez varnostne zapore. Seveda ratraka niso meli tak da so progo na noge “preštamfali”. 🙂
Danes mi je žal, da takrat še nismo meli takih telefonov kot danes, ker bi ziher mel kako vrhunsko fotko. Sploh tekmovalcev… eden je imel celo škatlco Marlbora zatlačeno za tekmovalni kombinezon, drugi pancarje na en klipsn, …. 😀 😀
Ko nas je štarter klical in vprašal kdo je od nas najboljši, so vsi pokazali na mene… On gleda po štartni listi in vidi moje ime. R… rrr… Rene Mlekuž. Pa dobro Reno najbolji pripremi se na start! 😀 😀 😀 In ta štarter me je po rami trepljal skoraj do prvih vrat veleslalomske proge. Mislim, da sem se smejal polovico vožnje. 😉 In od tam moj nick name RENO. 🙂
Drugi dan smo imeli še slalom in ker sem zmagal VSL in bil tretji v SL, sem postal skupni zmagovalec. In kot se za Šar planino spodobi, sem za nagrado dobil pravega (živega) Šar planinca starega par dni. 🙂 Mislim, da je bil to takrat edini kuža, ki se je v SLO peljal z diplomatskim letalom. 🙂