Vse se je začelo ob kavi z majhno provokacijo dobrega prijatelja, ko sva nekako prišla na temo o smučanju na Kaninu. Prijatelj namreč prijhaja iz Bovca.
Povedal sem mu, da imam Kanin v zelo lepem spominu, ko sem tam smučal še kot mulc star 4 leta. Prav dosti se iz tistega obdobja ne spomnim. Zelo dobro pa se od takrat spomnim treh stvari. In sicer jajčaste Kaninske gondole, moje piščalke in skrivnostne gospe (ga. na sliki). Zakaj piščalka? Zato, ker še nisem dobro vjugal in ko sem se približal skupini smučarjev, sem lahko zapiskal, da so se mi umaknili. 😀
Ker sem bil za svoja leta “baje” zelo samostojen, sta me starša pustila, da smučam sam. Tudi na sedežnico sem šel sam. Seveda sem tam rabil pomoč in sem najbližjemu stricu v vrsti rekel, če mi lahko pomaga na sedežnico, ker sam še nisem zmogel. Tako sem se prikupil možu skrivnostne gospe, posledično malo za tem tudi njej.
Tako je tisti dan gospa skrbela zame, kot kakšna profesionalna varuška. 🙂 Če me je zeblo, me je oblekla, če sem bil lačen mi je dala za jest… Skratka, posvojila me je na kratek rok, čeprav sta bila moja starša v neposredni bližini.
Do danes nisem vedel njenega imena, niti iz kje prihaja. Imel pa sem občutek, da je iz tistih koncev Bovec, Tolmin, Kanal. Ne vem zakaj. No, ko je prijatelj slišal zgodbo, so se mu razširile oči in mi reče. “To gospo moraš najt! Pomagal ti bom!”
Rekel sem mu, da imam doma nekje še njeno sliko. In to sliko sem hranil od takrat. Od leta 1980. In vsakič, ko sem se selil ali pospravljal, mi je ta slika prišla pod roke in vedno sem si želel, da bi to žensko enkrat spoznal. Kot, da me je nekaj vleklo. Dva dni kasneje sem se po dolgem času spet odpravil domov v Slov. Bistrico obiskat mami. Vprašal sem jo ali se mogoče spomni tiste moje slike, ko sem slikan z eno gospo na Kaninu. Pogledala me je, kot, da jo je zadela strela. Rečem: “kaj pa je mami?” In mi pove, da je dva dni nazaj pospravljala ene stvari, našla to sliko in jo dala na stran. Nisem mogel verjet! Prinesla mi jo je, nakar sem jo slikal in poslal omenjenemu prijatelju. Takoj grem v akcijo, reče.
Odločim se, da tud jaz objavim sliko na svojem FB-ju, če jo slučajno kdo prepozna. Niti slučajno si nisem predstavljal, da bo moj post naletel na takšen odziv. Sliko je spremljalo in delilo nenormalno število ljudi. Komentarjem nisem mogel sledit, pojavilo se je nešteto imen, kdo naj bi ta gospa bila. Vendar nič preverjenega. Začeli so me klicat tudi novinarji.
Potem nek fant komentira, da je pozna že od rojstva. Seveda sem ga tako poskušal zasebno kontaktirat, vendar brez odgovora. Nakar se dva dni po tem eno jutro, ko se odpravljam na sestanek, pojavi sporočilo v mojem FB inbox-u. Ne vem zakaj, ampak sem čutil, da je ONA.
Ko sem prebral celo sporočilo, me je začelo trest, zarosile so se mi oči. Lahko rečem, da je bilo to eno lepših sporočil, kar sem jih kdaj dobil. Tukaj je en stavek sporočila…
Prvi, ki ste ga šarmirali, je bil moj mož v vrsti za dvosedežnico in sicer z besedami: ali me prosim lahko vzdigneš na sedež, sam ne morem … Tako prijetnega in samostojnega fantka (4ri in pol let), z atomsko energijo in veseljem do smučanja ne preje ne kasneje nisem več srečala.
Občutke je res težko opisat. Po 38 letih sem našel gospo, s katero sem konec koncev preživel samo en dan v življenju, pa vendar se mi je zdelo, da sem našel svojega sorodnika. Skozi sliko, ki sem jo hranil vsa ta leta, se je ohranil vpliv, ki ga je name naredila ta ženska pred 38. leti. Noro! 😀
Seveda sva se kasneje slišala najprej po telefonu. Glas se mi je tresel kot kakšnemu najstniku, ki prvič kliče svojo simpatijo. 🙂 Potem pa sva se dogovorila tudi za srečanje v živo.
Gospa se je z možem leta 1988 odselila v tujino zaradi dela. Vrnila pa sta se šele v lanskem decembru. Si morete mislit?! 🙂 In jaz jo grem ravno letos iskat. 🙂 Za mojo objavo na FB-ju ji je povedal sin. Rekel ji je, naj pogleda sliko. Pogleda sliko in reče: “Ja, to sva midva.” Sin ji nato reče naj še enkrat dobro pogleda… Ko malo bolje pogleda, vidi, da to res ni njen sin. Začne razmišljati in se ji končno posveti. Bila je šokirana. Ni mogla verjeti od kod ta slika, saj je njen mož ni naredil. Sam pa predvidevam, da jo je naredil naš pokojni sorodnik Zvonko iz Bovca.
Končno se z gospo dogovoriva za srečanje. In to v Kranju iz koder prihaja. In kjer sem bil zadnja leta skoraj vsak dan zaradi službe. Res neverjetno! 🙂
Objela sva se in pogovorila. Za nazaj in za naprej. Vse ostalo naj ostane skrivnost, tako kot tudi njeno ime. Spoštujem njeno željo. Jaz se pa iskreno zahvaljujem za to izkušnjo in novo prijateljstvo. 🙂
