Ja, zadnje leto me kr fajn trese. Tako osebno, poslovno in družinsko. S tem pa ne mislim, da se je treslo samo v negativo. Zgodile so se mi tudi zelo lepe, pozitivne stvari. Spoznal nove, čudovite ljudi, ki so danes moji prijatelji. Skratka, zgleda, da imam to leto sezonsko karto za roller coaster. 🙂
Sicer pa pravijo, da so spremembe dobre. Res, da včasih traja celo večnost, da se ti posveti, zakaj je bila določena stvar dobra. Vidim, da sam dosti bolje funkcioniram, če se mi dogajajo spremembe, kot pa, da je vse samo ena monotona stalnica.
Po eni strani ni niti čudno, saj sem bil v svoji športni karieri tem velikim amplitudam lep čas izpostavljen. Uspeh, neuspeh, poškodba, vrnitev, medijska pozornost in mrk. Gore, dole… na polno. Ko končaš športno kariero (jaz sem svojo po 25. letih) si izgubljen. Vsaj jaz sem bil in se na nek način še vedno iščem. In ker si navajen, si spet zadaš nove cilje. Pri meni je bila na prvem mestu družina. Žena, poroka, otroci… in seveda služba. Ko sem vse to dosegel, se je ta amplituda drastično umirila in ko sem že mislil, da sem se našel, sem se izgubil še bolj. Monotonija je bila moja tiha ubijalka. Na dolgi rok. Vsak dan enako, ista pot v službo, ista pisarna, podobni problemi. Potem domov, ko skušaš preživeti kar se da aktivno z otroci, večerja, spanje. In jovo na novo. Seveda se je to poznalo tudi na parnerskem odnosu. Ko sva se izgubila še midva. In potem se nekaj kar ti je sveto, podre kot hiška iz kart. Razideš se, vse se postavi na glavo.
In potem se začneš obračat k sebi. Na vznoter. Analiziraš, iščeš razloge… na začetku vse drugje kot na pravem mestu. Če ti uspe premagat ego, si naredil ogromno in si bližje odgovorom. Iščeš smisel v vsem kar počneš.
Vmes sem tudi spoznal, da me pisarna ubija, da nisem človek za noter. Vsaj ne za vsak dan po 8-9 ur. Rabim akcijo, amplitudo. Nekaj kar me notranje hrani. Zato sem se odločil, da naredim premik. Da ne čakam več. Rekel sem si, da ne bom več delal nekaj, kar me ne izpolnjuje, stagnira in kar je monotono. Dobil sem priložnost in nisem prav dolgo razmišljal. Ni služba… je projekt, event, precej velik, ki mi bo vzel 4-5 mesecev dela. Ampak daleč od monotonije in z ekipo, ki jo poznam. Kaj pa pol? Verjamem, da se bi sigurno kaj odprlo. In se bo!
Vesel in hvaležen sem za vse ljudi, ki jih imam ob sebi. Tiste, ki sem jih spoznal in tiste, ki jih še bom. Konec koncev sem našel gospo, ki je zame skrbela samo en dan na Kaninu, ko sem bil star tri leta in pol! 🙂 Njena slika je bila z mano 38 let. Vsakič, ko sem pospravljal, se selil, mi je nekako prišla pod roke. Rekel sem si, pismo, lepo bi bilo, če bi jo kdaj spoznal. Pojma nisem imel iz kod je ali kako naj bi ji bilo ime. 🙂 In evo, našla sva se po tako dolgem času. Noro! 😀
Še posebej sem ponosen na to, da sva z ženo uspela ohranit zdrav odnos in spoštovanje drug do drugega, ne glede na najin razplet. Otroka nama pomenita vse in to tudi čutita.
Life goes on! Spoštujte se in mejte se radi!
