Kdo si ne bi želel priti do cilja kar se da hitro? Kdo si ne bi želel doseči rezultata, napredovati v službi ali pridobiti svetovno slavo čez noč? Verjamem, da vsi mi. A žal ne gre to kar tako. Mogoče me razume moja generacija. Trenutna, današnja instant generacija pa tega žal ne razume.
Pa nočem zveneti kot “ja, ko sem jaz bil tolko star, sem…” Ampak kot starš dveh otrok, sem dejansko zaskrbljen v kakšnem obdobju in v kakšen svet odraščajo naši otroci.
Seveda si za to niso sami krivi. Na prvo mesto vedno postavljam starše kot vzor našim otrokom. Če sami živimo “kauč” lajf, ne moremo pričakovati od naših otrok, da bodo nenormalno aktivni. Prav tako ne moremo pričakovati, da otrok ne bo prilepljen na telefon ali TV, če to delamo sami, ko smo doma skupaj z njimi.
Da pa je današnja generacija dejansko “instant”, pa so v veliki tudi meri kriva socialna omrežja. Zakaj? Zato, ker na socialnih omrežjih nikoli ne boste videli poslovneža, ki je bil odpuščen ali ko je moral zapreti svojo firmo, izgubil vse in ponovno začel znova. Zelo redko boste videli športnika, ki bruha na treningu od napornih distanc na stadionu, ko se zvija od bolečin po operaciji… Ko trenira v dežju, snegu, vročini in to leta in leta, potem pa nekdo reče, “pa od kje se je ta uzel?” ali “temu je ratalo čez noč!”.
90% vsega kar vidimo in vidijo naši otroci na socialnih omrežjih je uspeh, slava, perfect lifestyle, idealna telesa! Vse informacije so nam danes dostopne v nekaj sekundah in te informacije so po navadi olepšane. Vsi vidijo Luka Dončiča pri podpisu 200 milijonov vredne pogodbe, vsi vidijo Elon Musk-a s Tesla Motors in njegov imperij. Predvsem pa vidijo razne influencerje, ki s svojimi objavami služijo večkratnike povprečnih plač v SLO. Nič nimam proti njim, nasprotno. Dam jim kapo dol. Vsaj nekaterim. Tisti, ki mi pa niso zanimivi, jim pač ne sledim. Pika.
Problem pa je, da si ta generacija sploh ne predstavlja in nima pojma kako dejansko priti do teh uspehov, slave, itd. Ker nima od kje videti. Vidijo samo “končni produkt”. In ko po parih treningih vidijo, da še niso Dončiči, Kopitarji, Gajserji, Garnbretove, enostavno odnehajo, ker to “kao” ni za njih. Noben jim ne pove, da je za to potrebno leta in leta odrekanja, discipline in dela.
Poleg tega je večina pred treningom, med treningom in po treningu na telefonih in je njihov fokus nekje popolnoma drugje. Ko pa jih trener (tisti redki, ki še imajo jajca) zaradi nedela, zamujanja ipd. izloči iz treninga, se pridejo za svojega otroka kregati njihovi starši, da kaj si predstvalja trener tako zajebavati njihovega otroka. Da ne govorimo o tem koliko staršev ima “kao” dosti več pojma kot trenerji njihovih otrok. Ali pa o tem, da otroci pač trenirajo zaradi svojih staršev in da starši živijo svoje ambicije skozi svoje otroke.
Še slabše je pri mladini, ki išče svojo prvo zaposlitev. Ošpice dobim, ko slišim, da prihajajo na razgovore s svojimi starši. Vsi bi že na začetku imeli svoje asistente, astronomske plače in nobene odgovornosti. Delali pa samo nekaj ur na dan in imeli proste vse vikende. Kdorkoli je zadnja leta delal s študenti ve, da se žal na njih ne moreš več zanesti. Še isto jutro na dan dela ti brez slabe vesti sporočijo, da jih ne bo. Ker to lahko. Ti pa potem rešuj kako veš in znaš.
Še vedno pa so IZJEME, vendar žal redke. V preteklosti sem delal kar z nekaj krasnimi in odgovornimi študenti in vem, da se bodo še kako dobro znašli v današnjem lajfu.
Še vedno pa povdarjam, da smo prvi in tudi najvažnejši vzor našim otrokom mi starši. Od nas bodo dobili vzorce, ki jih bodo spremljali skozi življenje. Meni že veliko pove in pomeni, če nekdo zna dostojno pozdravit, se zahvalit in biti spoštjiv.
Najprej spremljajte in analizirajte sebe, potem pa presodite ali so te vaše navade nekaj, kar bi si želeli, da jih ponotranji tudi vaš otrok. 😉