Pa da me ne boste razumeli narobe. Ja, seveda je cilj, oziroma eden od ciljev olimpijada ali svetovno prvenstvo. Ampak tisti, ki podredi celotno življenje določenemu športu, cilja dosti višje. Reka “važno je sodelovati” profesionalni športniki že dolgo ne poznajo več, oziroma ga nikoli niso.

Pred nekaj dnevi je bil International Olympic Day in misli so mi ušle na moj olimpijski nastop v Salt Lake City leta 2002. Na žalost je bil to moj edini nastop na olimpijskih igrah. Nastopiti moral že na olimpijadi v Naganu leta 1998, vedar sem cca. 14 dni pred odhodom v Nagano doživel moj najhujši padec v karieri.

Zgodilo se je v Kranjski Gori na tekmi za evropski pokal v veleslalomu, ko sem drugi tek tako močno zapeljal v luknjo iz prvega teka (nisem je videl zaradi difuzne svetlobe, ko tla izgledajo popolnoma mlečno brez vsakih grbin), da mi je ob udarcu v luknjo najprej 2x zlomilo levo nogo 5cm nad gležnjem še v smučarskem čevlju (tibio in fibulo), nakar mi je ob padcu zaradi smučke obrnilo še desno nogo, na kateri so mi šle še križne vezi. In tako sem se poslovil od sezone in tudi od svojih prvih olimpijskih iger.

Ne ravno najlepši čas moje kariere. Vendar, ko gledam nazaj, sem se iz njega veliko naučil.

Moji občutki iz olimpijade v Salt Lake-u so mešani. Vse je bilo še vedno pod močnim vplivom napada na ZDA 9-11 in vsak vhod ali izhod iz olimpijske vasi je bil dolgotrajen in mučen. Vedno so nas vsakega posebej pregledali od nog do glave kot potencialnega terorista, vso opremo in pa vozilo s katerim smo se pripeljali. Po pregledu je sledila vožnja do Park City-ja približno uro in pol v eno smer, kjer smo imeli vsa tekmovanja v alpskem smučanju, katera pa v Ameriki niso ravno množično obiskana kot je to v Alpskih državah.

Bolje je bilo zadnje dni iger, ko smo se preselili v Park City. Tam smo z namenom, da bi imeli svoj mir in bližino tekmovalnih terenov najeli hišo od Vlade Divca. Od tam smo do žičnic potrebovali le 10 minut.

Tisto obdobje nisem bil ravno v življenski formi in želel sem si, da bi bile leto prej, ko sem res smučal hitro in nizal dobre rezultate. In ko nisi v dobri formi, se ti v glavi porajajo dvomi, kar pa posledično seveda vpliva na sam nastop.

Kljub temu, da tisto obdobje nisem smučal najbolje, moj cilj ni bil, da sem samo udeleženec olimpijade, ampak, da se uvrstim čim višje. Uvrstitev med najboljših 10 v slalomu je bila dosegljiva in po 12. mestu v prvem teku tudi realna, žal pa sem v drugem odstopil. O medalji takrat nisem upal sanjati, kar pa zdaj vem, da je bilo narobe. Športnik mora razmišljati o najvišjih mestih, mora se v mislih soočiti z medaljo iz velikih tekmovanj, točno mora vedeti, kako se bo obnašal, ko bo stopil na stopničke in ko mu bodo okoli vratu dajali medaljo.

Idealen primer je Ivica Kostelič. On je v mislih in sanjah živel z olimpijsko medaljo (preden jo/jih je dobil), šel je tudi tako daleč, da si je sliko olimpijske medalje prilepil na strop pod svojo posteljo in jo videl vsakič, preden je zaspal. Kaj se je zgodilo? Danes je imetnik 4 olimpijskih srebr! Poklon Ivo!

Moje mnenje je, da bi morala biti vizualizacija in doživljanje zmagovalnih dogodkov (še preden se zgodijo) skozi mentalni trening ali meditacijo NUJNI del priprave vsakega resnega športnika. Kar misliš, to postaneš. Kar vizualiziraš in občutiš, to se realizira in materializira.

Ne glede na vse, sem ponosen, da sem olimpijec. 🙂

Imejte olimpijski dan! 😉

Vsak od nas ima svoje navade. Takšne in drugačne. Nekatere so pozitivne, nekatere negativne, nekatere uničujoče. Ampak kot rečeno, navada je železna srajca.

Vprašanje pa je, ali se svojih navad sploh zavedamo? Dejstvo je, da smo večina dneva na “avto pilotu”. Se pravi, da se ne zavedamo, kako si zjutraj omijemo zobe, kako si zavežemo čevlje, kako in kdaj pritisnemo na sklopko, večina se nas niti ne spomni kako smo se pripeljali v službo.

Radi rečemo, da nam je navada zlezla pod kožo. V bistvu pa se nam vgravira v podzavest. In čeprav vemo, da nam nekatere naše navade ne naredijo nič dobrega, jih vseeno počnemo. Podzavestno. Koliko vas je takih, ki zjutraj, ko se zbudite, najprej zagrabite telefon, preverite družabna omrežja in maile? Kako mislite, da bo potekal vaš dan, ko vas navsezgodaj ziritira službeni mail ali pa, ko pregledate instagram post-e z vsemi palmami in sinje modro vodo, vam pa se že mudi v službo kjer boste cel dan v pisarni? Not good I guess.

Še huje je, ko svoje misli navadimo, da so konstantno v programu preživetja. Preživetja sem napisal zato, ker je občutek tak, kot da nas bi nekdo lovil, mi pa se borimo za življenje. Najprej, ko zjutraj odpremo oči, pomislimo na vse probleme, kako jih bomo reševali in kaj vse slabega se še lahko zgodi.

Vem o čem govorim, saj sem bil (pre)dolgo v takem stanju. Konstantno sem bil v skrbeh ali bom obdržal službo, ali bom zaslužil dovolj, da bom preživel sebe in dva otroka. Ali bo dovolj za najemnino in hrano. Stalno sem analiziral stvari in razmišljal o tem, kaj bo, če se stvari obrnejo v določeno smer in to je bilo v večini primerov v negativo. Nagativo, še preden se je stvar zgodila! Res idiotsko.

Tako sem že zjutraj podpisal pogodbo za slab dan. Ker, ko zjutraj preplavimo telo z negativnimi mislimi in negativno frekvenco, bo ta frekvenca privabila dogodke ali ljudi s podobno “nastrojeno” frekvenco. Verjetno vas pa večina ve, da vsa živa bitja, stvari in dogodki oddajajo določeno frekvenco, čeprav se tega ne zavedamo. In potem si rečemo, mater, danes mi gre vse narobe! Ja jasno, sej smo si to sami priklicali!

Misli enostavno natreniraš, da postanejo navada, da postanejo podzavest, ki nas vodi na avtopilotu čez cel dan. Dan za dnem, teden za tednom. In še preden se zavedamo, te misli postanejo naš značaj. NEZAVEDNO postanemo odvisni od nagtivnih misli in posledično dogodkov.

In če lahko misli natreniramo tako, da postanejo naša navada, zakaj jih ne bi natrenirali, da so te konstantno pozitivne. Da namesto o na pol praznem kozarcu, razmišljamo o na pol polnem. Odločitev je popolnoma vaša. Seveda pa je potrebno to železno srajco najprej slečt, kar pa ni enostavno. Študije kažejo, da je potrebno cca. 60 dni, da nam nova stvar/navada zleze pod kožo (podzavest). Za to je potrebna vztrajnost in volja.

Svojih uničujočih misli sem se zavedel takrat, ko sem začel razmišljati, zakaj sem večinoma potrt, zaskrbljen, oziroma zakaj se mi dogajajo določene stvari. Služba, ki me ne zadovoljuje, razpad družine in ločitev, konstantno pomanjkanje financ, nestrpnost do svojih otrok, partnerja, prijateljev… In mi je bilo dovolj!

Ne moremo pričakovati sprememb, če vsak dan živimo enako in mislimo enake stvari.

Rekel sem si, nekaj moram spremeniti. Najprej sem se odločil, da ozavestim svoje misli, da se sploh zavem, kaj mi čez dan roji po glavi. Moram priznat, da sem bil zgrožen. Nikoli si nisem mislil, da je lahko v meni toliko negative. Bil sem večinoma jezen na sebe in tudi na druge, ker me prejšnja služba ni izpolnjevala, ker je bil moj dan monoton, ker sem se primerjal z drugimi zakaj oni lahko jaz pa ne itd. In to je bila moja uničujoča navada, ki je bila zakoreninjena v mojo podzavest.

Zadal sem si cilj, da se re-programiram z novimi navadami.

V zadnjih letih sem se naučil, oziroma se še vedno učim zavedati se vedno več svojih misli in čustev skozi dan. Še vedno se pojavijo negativne. Ampak razlika je, da se jih zavedam in takrat lahko drugače reagiram in jih nadomestim s pozitivnimi. Da pa sem do tega prišel, so mi pomagale moje nove navade. Prvo, ko zjutraj odprem oči, pomislim na to, da je pred mano nov dan in nove priložnosti, da se bo vse izteklo tako, ko se mora. Poleg tega sprejemam ljudi takšne kot so, ker nikoli ne veš kakšno borbo kdo bije v sebi. Hvaležen za vse kar imam, predvsem pa ljudi, ki so mi blizu in me nadušujejo.

Navada ali navade na katere sem zelo ponsen in sem jih v zadnjih 4ih letih tako rekoč vcepil v svojo podzavest so zgodnje vstajanje, meditacija, učenje/branje in trening ali skrb za telo. Seveda je bilo zadnje najlažje! 🙂 Vse to pa naredim preden se dan normalno začne.

Zbudim se brez budilke ob 4:50 – 5:00. Zakaj? Ker je zjutraj najlepši čas. Ker imam 2h popolnoma zase. Ker so misli popolnoma zbrane. Ker ni nobenih “motilcev” (beri tel, mail, otrok,…).

Meditacija je fenomenalna stvar. In mi je nabolj pomagala pri tem, da sem ozavestil svoje “uničujoče” misli in mi odpira nova področja znanja, za katera se niti ne zavedamo, da jih imamo vsi v sebi.

Nikoli nisem toliko bral, kot berem zadnja leta. V bistvu požiram knjige in nova znanja. Lahko rečem, da sem postal odvisnež knjig. Še preden preberem knjigo, že iščem naslednjo.

Brez športa in treninga pa že prej nisem znal živet. To navado sem vgradil že pri 5ih letih. 😉

Rekel bom, da sem danes boljša vezija sebe. Imam še zelo veliko dela, vendar vem kam grem in kaj me čaka. In veselim se tega!

Pa dajte si tudi vi “inštalirat” kakšno novo, pozitivno navado! 😉 Pa radi se mejte!

Ko razmišljam kaj vztrajnost za nas pomeni dnevno, vidim, da nas preizkuša praktično na vsakem koraku. Bodisi je to pri kuhanju, telovadenju ali prenašanju znanja na otroke. Dostikrat popustimo ali pa prenehamo zaradi tega, ker je to pač tisti trenutek najlažje.

Skoraj nikoli ali zelo redko pa pomislimo, kaj s tem, ko odnehamo pri določeni stvari naredimo sebi ali svojim otrokom na dolgi rok. Večkrat, ko bomo popustili ali odnehali, bolj bomo utrdili ne – vztrajnost. Najhuje pa je, da bomo enak vzorec prenesli tudi na svoje otroke. Taki ljudje ali otroci bodo zelo težko dosegali kakršnekoli cilje v življenju, saj bodo izgubili voljo že po prvem ali drugem neuspelem poskusu.

Sam prihajam iz generacije, ko na “srečo” še ni bilo toliko “motilnih dejavnikov”, kot jih imajo danes naši otroci. Ko sem si zadal nek cilj, na svetu ni bilo stvari, ki bi mi preprečila ali odvrnila od tega, da ta cilj ne dosežem. Vztrajnost je bila ključna pri vseh mojih vrnitvah na sneg zaradi poškodb (žal jih je bilo pre-veliko) in tudi pri tem, da sem se lahko vklopil v poslovni svet, čeprav nisem človek, ki bi za sabo imel veliko šolanja. Vztrajnost me je gnala k temu, da sem se in še vedno se učim novih stvari.

Kako po mojem mnenju lahko razvijamo vztrajnost?

Korak 1 – Želja po osvajanju cilja
Brez želje po določenemu cilju boste zelo težko razvijali vztrajnost. Razmislite kaj si v življenju želite. Postavite si kratkoročne in dolgoročne cilje. Recimo, danes je moj cilj, da spečem boljše pecivo kot prejšnjič. Ali pa, danes je moj cilj, da pretečem 2km več, kot prejšnjič. Ali pa, danes je moj cilj, da vzpodbujam otroka pri hoji in osvojitvi lokalnega hriba brez, da bi ob otrokovem jamranju izgubil živce.

Prepričan sem, da boste veseli in zadovoljni, ko boste začeli osvajati majhne cilje. In z njimi boste dobili voljo za doseganje večjih in tudi bolj dolgoročnih. Eden od ciljev, ki sem si jih pred leti zadal in ki ga izvjam še danes, je zgodnje jutranje vstajanje. 🙂 Več sem napisal tukaj.

Korak 2 – Ne razmišljaj in naredi!
Ljudje vse preveč razmišljamo in analiziramo. Po mojih izkušnjah, če nekaj ne naredim takoj, težko verjetno, da bom določeno stvar naredil kadarkoli. Ne dopustite si, da vaš negativni notranji glas preglasi pozitivnega. Predlagam vam, da se začnete malo bolj poslušati. Ko se vam bo naslednjič oglasil vaš “negativec” in rekel, pa dobro, kaj ti je tega treba, da vstajaš tako zgodaj in se greš matrat s telovadbo, ne bi bil raj še malo pod toplim koutrom?!

Takrat enostavno “presekajte” njegov govor s tem, da se začnete premikati. V tem primeru se enostavno takoj vstanite (niti slučanjo ne pomislite na snooze gumb na vašem telefonu), si obujte superge in pojdite tečt. Vesel bom, če mi boste kdaj napisali, kako se boste po tem počutili. 🙂

Korak 3 – Zaščitite se pred negativnimi ljudmi ali komentarji
Ko si boste zadali nek cilj, pa naj bo še tako bizaren ali nedosegljiv, vedite, da se bo okoli vas našlo veliko negativnih ljudi, ki bodo s svojimi negativnimi komentarji tako ali drugače vplivali na vas. NIKAR se jim ne pustite in se držite začrtane poti. Taki ljudje se hranijo z negativo, sami pa nikdar ne dosežejo kakšnega odmevnega cilja. Raje komentirajo druge, kot pa da bi se sami lotili kakšnega cilja.

Predlagam vam, da razmislite kdo so ti ljudje, ki vam s svojo negativo “pijejo” vašo energijo in se raje obdajte z ljudmi, ki vas navdušujejo, polnijo s smehom in vas delajo boljše. Videli boste, da je v vesele in uspešne ljudi vztrajnost vgravirana.

Korak 4 – Vztrajajte, dokler ne dosežete cilja
Če imate težavo z večiji in dolgoročnejšimi, predlagam, da začnete z manjšimi. Tudi, če vam ne uspe prvič, drugič, petič… enostavno ne odnehajte! Najuspešnejši ljudje na svetu so pred njihovim uspehom mnogokrat “pogoreli”, oziroma neuspeli. Pa vseeno jih to ni odvrnilo od njihovega cilja.

Tukaj je nekaj takih:
Thomas Edison je izvedel 10.000 neuspelih poskusov za električno svetilko, na koncu mu je uspelo. Njegovi učitelji so mu nekoč rekli, da je tako neumen, da se ni sposoben naučiti ničesar.
Preden je J.K. Rowling napisala Harry Potterja, je bila brez ficka, ločena in v depresiji. Danes je ena najbogatejših žensk na svetu.
Michael Jordan je bil v srednji šoli izločen iz košarkarske ekipe. Njegov najbolj znani stavek: “V svoji karieri sem zgrešil več kot 9.000 košev, izgubil več kot 300 tekem, več kot 25 krat sem zgrešil odločilni met. Znova in znova in znova sem doživljal neuspehe. Ravno zato mi je uspelo!”

Ne ustrašite se neuspeha. Naj vam bo neuspeh samo stopnička navzgor k vašemu cilju, k vašemu uspehu!

Ko sem se pred 7. leti odločil za zgodnje vstajanje in tako imenovanemu 5am Club-u, to ni bil nek poseben plan ali načrt, enostavno sem čutil, da je čas za spremembo v mojem vsakdanu.

Zgodnje vstajanje pa iskreno ni najlažje. Vse pa se da, če se hoče. 😉 Tudi meni je bilo kar lep čas težko, ko se je budilka začela oglašati ob 5:00, pa čeprav sem zgodaj vstajal že celo smučarsko kariero. Priznam, da še vedno pride kakšen dan, ko se vprašam ali je tega treba ali ne. Valda, da ni treba! 🙂 Ker pa se po mojemu jutranjemu ritualu počutim res dobro, ta občutek prevlada in se brez analiziranja spravim iz postelje. Danes ob petih vstajam brez budilke, zbudim se skoraj do minute točno.

ČAS ZASE
Znanstvano je dokazano, da je naša glava zjutraj najbolj spočita in misli najbolj urejene. Zgodnja in prva ura je tako znana kot zlata ura. Če pa vstajate pozno, hitro pojeste zajtrk (ali ga sploh ne) in odhitite v službo, bo cel vaš dan temu primeren, se pravi hektičen. A ste si kdaj rekli, pismo, danes ne folgam, stvari me prehitevajo!? To je zato, ker ste si dan tako nastavili že zjutraj.

Popolnoma nekaj drugega je, če vstanete zgodaj, si vzamete čas zase, brez zunanjih motilcev kot so telefon, mejli, otroci ali kaj drugega. Žal živimo v takem času, ko je tempo nenormalen in tekom dneva enostavno ne najdemo več časa zase. Ko zvečer otroci končno zaspijo, tudi nam poidejo moči, da bi bi bili zmožni še kaj drugega, kot pa prevaliti se na kavč. Izjema je današnji čas, ko pišem tale blog, saj smo zaradi epidemije korna virusa mogoče malo bolj umirjeni in več doma.

GIBANJE
Če skozi dan ne najdete čas za telesno aktivnost, je to še ena priložnost, da vključite gibanje v svoj urnik. Ne bom pisal o tem kako je gibanje pomembno za vaše zdravje, bom pa napisal kako gibanje vpliva na vaše počutje. Ko zjutraj vstanete, je nivo vašega kortizola (stresni hromon) na navišji točki. Ko z jutranjo telovadbo, treningom zaženete svoje srce na višje obrate, nivo stresnega hormona zmanjšate. Za razliko od tega, kar sem že zgoraj zapisal, ko vstanete zadnji trenutek in se vam samo še mudi… Takrat držite nivo vašega stresnega hormona cel dan na visokem nivoju. In če to ponavljate vsak dan, potem veste kam to vodi.

Če pa potelovadimo, naredimo trening vsaj 20 minut, potem se v nas sproži živčni prenašalec, ki se imenuje dopamin in ta deluje tako, da se počutite živahno, zadovoljno, srečno. Vspodbuja tudi delovanje vaših možganov. Zadovoljni ste sami s sabo, ker ste naredili nekaj za svoje telo in dušo. To pa je najboljša popotnica za vaš dan.

OSEBNI RAZVOJ
Ko ste nivo kortizola že spravili na nižji nivo in z gibanjem spodbudili dopamin, je idealen čas za vaš osebni razvoj. Ni človeka na tem svetu, ki ne bi imel kaj izboljšati na sebi. Jaz recimo vsako jutro meditiram in berem vsaj eno uro. V preteklosti nikoli nisem bil tisti, ki požira knjige. Zadnja leta pa se je to spremenilo in ko se bližam koncu knjige, že iščem drugo. 🙂 Vsaka knjiga pusti nekaj v meni in verjamem, da sem zaradi stvari, ki jih preberem tudi boljši človek. Poskusite in videli boste, da postajate magnet za nova znanja.

BOLJŠI DAN
Zgodnje vstajanje vam bo dalo podaljšek dneva, v katerem boste vsak dan dolček po delček nadgrajevali samega sebe. V miru se boste lahko pripravili in splanirali dan pred sabo in verjemite mi, da bo vaš dan dosti boljši. Manj se vam bo mudilo, službene naloge boste lažje reševali, do sodelavcev boste bolj prijazni, na cesti bolj umirjeni in doma dosti bolj potrpežljivi z otroci in partnerji.

Odločitev je vaša. Če pa se odločite za zgodnje vstajanje, potem vam predlagam, da pri tem vstrajate vsaj nekaj časa. Saj veste, nič se ne spremeni iz danes na jutri. Študije dokazujejo, da je potrebnih minimalno 60 dni za uvedbo nove navade. Po domače rečeno, da vam pride v kri.

Še nekaj vam predlagam, če se odločite za zgodnje vstajanje. Ko zazvoni budilka, vstanite brez razmišljanja in analiziranja TAKOJ! Le tako vam bo uspelo. Na snooze button niti pomislite ne! 😉

Srečno! 🙂

Stvari v življenju so me pripeljale do tega, da sem enostavno začutil, da moram nekaj spremeniti. In sem!

Kar naenkrat so me začele zanimati določene teme, za katere si pred časom niti mislil nisem, da bi me lahko. Začel sem brati in ob vsakem koncu knjige, sem komaj čakal, da začnem brati novo. Prva stvar, ki sem jo vpeljal v moj dan je bila, da sem začel ustajati ob 5:00 zjutraj.

Želel sem si, da bi v dnevu imel vsaj dve uri popolnoma zase. Brez telefona, maila, prometa, otrok, itd. Dnevi so leteli kot podivjan vlak, zajtrk (če se je dalo še trening), služba, popoldan otroci, večerja, malo kauča plus TV in spat. Dosti sem rekel. Zdaj vidim, da sem že 7 let nazaj o tem napisal blog, ki si ga lahko preberte tukaj.

Verjamem, da v življenju ni naključij in tako sem v roke dobil knjigo, ki me je navdušila nad meditacijo. Knjiga se imenuje Breaking the habit of being yourself od Joe Dispenza-e. Slovenski prevod knjige najdete pod naslovom Odvadite se biti to, kar ste.

In sem začel. Postopoma. Najprej 10, potem 15, 20 minut… Danes z lahkoto meditiram med 40 in 60 minut. Jasno pa, da sem imel na začetku v glavi popolno zmešnjavo in moja prva meditacija je bila polom! Šele ko začneš meditirati, vidiš kaj vse ti roji po glavi. Enostavno nisem znal umiriti svojih misli, kaj šele, da bi jih spravil stran in se popolnoma umiril.

In ravno to je bilo narobe, da sem se na vse pretege trudil, da bi misli odgnal iz svoje glave. Prvo pravilo meditacije je, da sprejmeš misli, jih ne analiziraš in pustiš, da odidejo same. Ko sem to dojel, je šlo dosti lažje.

Največkrat uporabim vodene meditacije, ki jih imam naložene na telefonu ali iz YouTube-a. Tega imate res veliko. Tu in tam, če se res kje na mirnem mestu, pa jo naredim tudi brez glasbene podlage.

Zakaj meditiram? Meditacija mi je dala nekaj, česar prej nisem imel. Postal sem dosti bolj miren in potrpežljiv. Bil sem vzkipljiv. Hitro sem popizdil, če je kakšen avto pred mano predolgo zavijal ali pa, če je delavka na pošti spraševala čudna vprašanja. Seveda je bilo tudi doma podobno, tako s partnerko, kot z otrokoma. Sam sebi si nisem bil všeč. V sebi sem imel skozi nek nemir in jezo.

Razlika danes je ta, da podobne stvari še vedno občutim, ampak se jih zavedam in s tem potem tudi drugače odreagiram. Pa da ne bo kdo mislil, da nikoli več ne popizdim. 🙂 Je pa res, da je tega sigurno za 70% manj.

Meditacija je danes še vedno bolj ali manj tabu tema. Ljudje takoj pomislijo na slabiča ali pa pojavo bude, ki sedi po turško z rokama na kolenih, če nekdo reče, da metitira. Čeprav imam vseeno občutek, da jo ljudje vedno bolj sprejemajo in izvajajo.

Dobro je to, da za meditacijo ne rabiš popolnoma nobenega predhodnega znanja. Najlažje pa je, da se na začetku meditacije osredotočite samo na globoko dihanje ali pa na določene dele telesa in poskusite sprostiti vsako najmanjšo mišico v tistem delu telesa.

Pa še to, meditacija je koristna tudi, če jo naredite samo kakšno minuto ali dve kje v naravi ali kakšni klopci. Se globoko nadihate in se poskusite umiriti.

Poskusite! 😉

Dopust radi preživljamo aktivno in tudi tokrat ni šlo brez športa. Skoraj vsak drug dan sem igral tenis, nekaj malega sem tekel, Lija itak ne more biti pri miru več kot 1 sekundo (zdaj je stara 4 leta in pol), Nika pa je “migala” po svojih zmožnostih saj decembra pričakujemo drugega otročička. 😀

Ogledali smo si tudi dva tenis turnirja, prvega v Portorožu (Slovenia Open) kjer so igrali vsi naši najboljši in ATP v Umagu. Kot otrok po risanki, sem tudi jaz navdušen nad igrami profijev želel nekaj tega prenesti v svojo igro. 😀 😀  Drugače pa kapo dol našim fantom (Žemlja, Bedene, Kavčič), ki se počasi in vztrajno dvigajo na površje svetovnega tenisa.

Vendar pa ne glede na to, da si na dopustu, ko si vzameš čas zase, familijo in predvsem čas brez službenih obveznosti, se zgodi, da misli tu in tam uidejo nazaj k službi. In pomisliš, da je res potrebno izkoristiti vsako sekundo dopusta, saj ob službi in noremu tempu vsakodnevno zmanjkuje časa za stvari, katere so ti najbolj pri srcu.

In prav zaradi tega sem se odločil, da bom vsaj 40 dni vstajal ob 5ih zjutraj! Da dobim dodatni dve uri dnevno za sebe in za stvari za katere mi zmanjkuje časa. Po 40 dneh naj bi to prešlo v navado.

Seveda me je k temu dodatno navdušil pisatelj in strokovnjak za vodenje kadrov Robin Sharma, avtor knjig The Monk Who Sold his Ferrari, The Saint, The Sirfer and The CEO katere sem v zadnjem času prebral.

Kaj delam zjutraj? Poleg tega, da se pozitivno pripravim na dan pred seboj, da bom mirno reagiral ob stresnih situacijah in da noben problem ni nerešljiv, zjutraj tečem, berem in izvajam joga vaje. Pa da ne bo kdo mislil, da sem neki “joga majster”! 🙂 Za jogo me je navdušila žena po tem, ko me je na morju hrbet tako “štihnil”, da sem dva dni komaj hodil. Vzela me je v roke in po dveh dnevih me je bolečina popustila. Zdelo se mi je vrhunsko! In še, če izračunam, da na mesec pridobim od 50-60 dodatnih ur, ima moj mesec dodatno več kot 2 dneva.

Pa še nekaj, nikoli nisem bil za prav zgodnje vstajanje. Potrebna je samo odločitev zakaj in malo brce zjutraj v svojo tazadnjo.

Tudi ta blog pišem zjutraj (ura je 5:54) in danes sem že odlaufal svoje. 🙂 Počutim se odlično in počasi postajam odvisen od jutranjega miru brez telefonov, emailov, prometa, itd….

Ko se zjutraj peljem s kolesom v službo in ko migam z glavo po taktu komada v slušalkah, me folk res malo čudno gleda! 🙂 Ampak kaj potem. Otroka v sebi je potrebno skozi vzdrževati! 🙂

Poskusite kdaj! Ne bo vam žal!

Imejte vrhunski dan! R